Kako uskladiščiti duha?

Ezra Pound to stori tako:

PARACELSUS IN EXCELSIS

"Ker nisem več človek, zakaj naj bi
igral človečnost, se oblačil v prhke cunje?
Ljudi poznal sem in može, a nikdar nobeden
ni postal tako svobodno bistvo ali
prvina tako preprosto, kakor sem jaz.
Meglica se vzdiguje iz ogledala in jaz vidim.
Glej! spodaj svet oblik -
nemir, ki viden je postal pod našim mirom,
in mi, ki smo postali brezoblični, se vzdigujemo
nad njim -
prej ljudje, zdaj neotipljivi fluid
ko kipi smo, ki jim okrog visokega podstavka
besni reka in ga poplavlja,
a le v nas prvina je spokojnosti."

Beckett pa tako:
Ločil je med aktualnim in virtualnim v svojem duhu, ne kot obliko in brezoblično željo po obliki, ampak kot med tistim, s čimer je imel tako duhovne kot telesne izkušnje, in tistim, s čimer je imel samo duhovne izkušnje. Tako je bila oblika brce aktualna, oblika božanja pa virtualna.
Duh je čutil, da je njegov aktualni del zgoraj in je jasen, virtualni pa spodaj in izginja v temo, vendar tega ni spravljal v zvezo z etičnim jojojem. Duhovna izkušnja je bila odrezana od telesne, njena merila niso bila merila telesne izkušnje, in če se je del njene vsebine ujemal s telesnim faktom, ni imel ta del nič večje vrednosti. Ni deloval po načelu vrednosti in ga po tem ni bilo mogoče urejati. Bil je narejen iz svetlobe, ki izginja v temo, iz zgoraj in spodaj, ne pa iz dobrega in slabega. Vseboval je oblike z vzporednico v drugem modusu in oblike brez njih, ne pa pravilnih in napačnih oblik. Ni čutil spora med svojo svetlobo in temo, nobene potrebe, da bi njegova svetloba požrla njegovo temo. Potreba je bila taka, da je bil zdaj v svetlobi, zdaj v polovični svetlobi, zdaj v temi. To je bilo vse.

Scheler pa:
"Duhovno bitje torej ni več vezano na nagone in okolni svet, temveč je prosto okolnega sveta in, kot to želimo imenovati, odprto v svet: takšno bitje ima "svet". Takšno bitje je nadalje sposobno centre odpora in reakcij, ki so prvotno dani njemu in v katere je ekstatično vpeta žival, povzdigniti v predmete in pri tem principialno zagrabiti samo takšnost teh predmetov, in to brez omejitve, ki jo skozi vitalni sistem nagonov in vnaprej mu danih čutnih funkcij in organov izkuša ta predmetni svet ali njegove danosti.

Jaz?
jaz pa se spotaknem ob oni zunaj in ne ločim med tem, kar se na moj duh pripenja in, kar moj duh je. vtis mojega duha bi lahko bil lično obrezan nasad besed in zasukanih stavkov, lahko bi bil skladišče jezika, kot je to ta trenutek, lahko bi bil vrvež misli, ki skušajo zapopasti moje početje, občutja, čustva in počutje, lahko bi se gnetlo od črk, ljudje, gnetlo! gnetle bi se reference in funkcije, dejstva in zastranitve, greške, gnetlo bi se teh spoznanj na rezinici mojega duha, a ko se rezinica prevrne in izgubi ves svoj jezik in ves svoj glas, kaj bi od nje ostalo, razen bednega luknjičastega tkiva, postala bi mutava in s tem neznatna. vse, kar sem, je moj glas in moj jezik, kar je moj duh, postane resnično, ko se razpusti v prostoru in času, tako, kot se bo v prostoru in času razpustil ta sestavek in odstopil prostor drugemu, novi maniji, ki jo bom pripravljala v svojem jeziku, s te shizofrene distance se bom na novo ustvarila, samo skozi jezik, jezik, jeeeeezik, morala bi molčati, da bi prenehala čvekati in se naučila govoriti za čas, ne zgolj za za vtis, potlej bi verjetno lahko ustvarila zgodbo, ne pa zgolj mezenja trenutkov, ta prekleti blur, in bi moj duh ne bil tekočina, temveč nekaj prhkega, nekaj, kar bi zdržalo vsaj to, da bi ga prenesel iz A v B, kar bi zdržalo prenos iz danes v jutri, nekaj trajnejšega, meni in drugim razumljivejšega. lahko bi nihal, naj, ampak naj niha tako, da bom vedela, kdaj je zanihal, naj se na vrhu obdrži vsaj toliko, da bom lahko podala mnenje o stvari, morda kdaj izrazila nazor, nato pa se lahko spusti in bom še od tam podala mnenje, de profundis, ter še od tam izrazila nazor...naj, vraga!