pravzaprav

pravzaprav tu nisem hotela razgrinjat sebe, a kaj, ko je tako mamljiva možnost, da ubesedim moment in ga zalučam od sebe, proč, proč v medmrežje, naj ga ne bo več, prosim, te sladke, oh, kaj sladke - kandirane! - bridkosti ne morem presnavljati; oh, zakaj vedno, VEDNO pride? kot da bi zares odločala zima, pa vem, da ni tako, zima jo samo podaljša. začelo se je z majhnim ne smem, z neodločnim ni prihodnosti, seželo se je v hipu, v hipu bo minilo, takih čustev ti ne bo izkazal, ta čas je zgodovina, pa sem se prepričevala, da je kriv samo jezik, da je reči rada te imam, ljubim te! tako zavajajoče zveneče, da bi se hranila zgolj s tem, ne z vsebino, prepričevala sem se v zločinskost jezika, hotela sem, da je samo jezik. pa ni. je občutenje njega. ne poigravam se s praznimi pojmi na r- in ne s praznimi pojmi na l -, z menoj se poigrava on na a- in tisti na č - čas, ki bo pridal ljubezni nekaj spomina, potlej pa jo pustil, naj leži, sirota.
reči rad te imam je prazno. v tem ni nič edinstvenega, v tem se pač ne raztapljava jaz in on gola na postelji, tam tudi ni najinih notranjih živalic, ki brundajo medmete ugodja, ni tistih neštetih čajev, ki jih popijem in imam za izgovor, da mu pokažem hrbet in zaprem interval v tej brezčasnosti pogledov, dotikov, blagrov telesnega vonja in sokov, poljubov, žgečkanja in drgnjenja, sploh ne bi hotela oditi, pa venomer odidem strta, ker vem: nato pride ler in prazen pojem, da ga napolniš, sedaj pa sobivam s tem pojmom, s to zakleto ljubeznijo, pa ji ne dovolim, da se razživi, ne dovolim ji trajanja, da ne bi dolgo minevala. oh, kaj pišem, strah me je, tako zelo strah, naprtila sem si veselje, ki mu ves čas odmerjam čas, tako, da ni več veselje, ves čas bi poslušala njegov rad te imam in cepetala svoj čedalje manj časa imava, pohiti, govori, daj, da se razvije vse, kar se mora razviti, vse lepo, hitro, daj, preden se zaključi in ostaneva nekje na pol poti...tako kot bo napisano ostalo na polovici.