Apoteoza

Zatilje se napne, vzdigne glavo, očišče je v vicah, lebdi nad opno, ki ljudi pritiska na tla. Vse smrtno gomazi spodaj, vse smrtno je v tunelu in se odbija od njegovih sten. Te stene pa se nikamor ne iztekajo, nikjer se ne končajo, še najmanj pa se končajo z lučjo! In ona to ve. Med stenami najde nišo in skoznjo izstopi. Onstran - luč! Purgatorium so nekoč poimenovali ta prisojni prostor, od svetlobe skoraj prosojen prostor, ko ga prečkaš te pozlati milina. In veste, milina molči, zato molči tudi ona. Tu bo dovršila svoje telo. Glave ji ni treba vzdigovati višje, sedaj oči sprejemajo, kar vidijo. Vidijo nič, a tu ji ga ni potrebno brzdati, z njim lahko počne, kar hoče, lahko ga oblikuje. Vendar le, če molči.
Zažene se v lahkokril chasse, njeno bistvo šiva radost in radost sešije nasmeh. Njena hrbtenica se kot z ogrlice strgani biseri sesuje v grand plie, dvigne se in zadiha skozi arabesque-plie-tendu, attitude-attitude, pleše. Kot da je obsedena z nogo nariše rond, se povzpne na releve, pogleda proti vratom izza katerih prihaja ta rezka svetloba. Pade na tla. Vzame tla in iz njih iztiska esenco. Svoje telo izprazni robov in ostrine, njeno telo je le še ovinek vetra, njena medenica je vodena, pretaka jo na levo in na desno, pretoči jo čez sebe, sedaj že zaprtih oči. Pretoči se v počep, da bi vstala, pa ne vstane, demoni jo potisnejo v jete, skoči. Komaj je še prisotna njena zgodovina, njeno ime, njeni starši, prvo razočaranje in prva ljubezen, v njeni zavesti je zapredeno leglo brezimnih oblik, nobenega spomina, silhuete - bodisi teles bodisi likov bodisi besed, tega ne ve -, po obodu žareče, znotraj votle; njena duša kosi z demoni lepote, odložila je pribor smotra.
Roke izproži proti onim vratom, radost jo vrtinči kot tolmun, pleše, pleše s pogledom proti vratom, s pogledom navzgor, tišina se spridi v hrup, hrup se organizira v glasbo, njuni bistvi se z enako hitrostjo valita proti onim vratom, za seboj puščata - ona kosme preteklosti, glasba kosme reda, razpadata, razpadeta, za onimi vrati ju svetloba ponastavi, združi ju v eno obliko, v dvoedinost.
In odslej glasba dovaja občutje, plesalka zanjo izbira govorico. Skupaj sta pripoved.

Med vnebovzetjem pa vse diši kot opij.