Turkish honey

Ta komadek, ta najbolj sladek, poskočen, seksi komadek je najboljše dopolnilo jutranjemu čaju ali kavi. Kot bi ti nekdo zmršil lase in podpihnil pete in te porinil v mehko seno in prižgal najbolj nežno sonce. Dabest!

Mlaj

Še nekaj dni pa bo luna poblisnila v vsej svoji okroglosti. V Biku bo, bojda in to, bojda, pomeni, da bodo dnevi težki, kot svinec. V horoskopu se jim je danes zapisalo, da nas, tehtnice, čakajo živahni čustveni premiki. Če je živahno to, kar doživljam danes, potem bi raje pristala na morbidnem. Intenzivnosti luninih men nisem nasedala vse do letošnjega marca. Pa potlej aprila. Majski izračun pa je skorajda kolosalen. Ne vem, ali je kriva voda v meni ali je to zgolj čas ženske kozmogonije. Že tretji mesec zapored slutim, da se bom skozi lunino obredje nanovo sestavila, teden zatem pa se razpustila v več manjših oblik, ki se bodo vpletle v nov cikel.

Tovrstna metaforična govorica ne vodi nikamor, kajne?

Želim si novih vlog. To, da sem naturščik za kurbo in poslušalko, je znamenje slabega humorja mojega stvarnika. Jutri bi se rada zbudila v ljubljeno žensko. A je, bojda, čakalna vrsta hudo dolga, me, manične, žal stojimo med zadnjimi, nekolikanj pred Angelo Merkel in Viko. Hkrati je v "biti ljubljen" zapredena pasivnost viktorijanskih žena in gospodinj zgodnjih petdesetih let, ki pa se ne poda moji divji, neuravnovešeni naravi. Ne poda se mi, pa vendar hrepenim po njej. Samskost je zabavna in prisrčna in razigrana, a vse prepolna utrujajočih intenc po dvojini. Po dvojini s konkretnim, v času in prostoru obstoječim, imenljivim, otipljivim, toplim in mehkim njim.

Vse skupaj je le slab vic. Kot že tolikokrat poprej.

The Knife: The Silent Shout

La Llorona

Ne. Tistih dni ne bo nikoli več.

Izgubljanje na slovenski obali, spanje na divji plaži, jutro na parkirišču. Hej, zakaj se ne bi zapeljali čez mejo, saj je blizu. Pa rečemo ok, se vkrcamo in v razbeljeni pločevini, da ne bi vzbudili sumničenj, preigravamo Abbo. Brez vode, brez hrane. Le kandiran ananas in ena sparjena plastenka tekočine. In kmalu zatem na skalah, vsak s svojo knjigo. Nato pa vsak s svojo opeklino. Smeh, igrivost, radost. Brezvetrje.

Najdihojca. Lepena. Pred tem ali zatem Krn. On s Skrbjo za status, jaz z V srcu dežele. Ne vem, ali sem bila tedaj že zgoraj brez ali ne. On zaljubljen, jaz niti ne. Ne vanj. Pa ni bilo važno. Sprehod do konca doline, da bi prišla do onih štrukljev. Makadamska pot, vroča in ničkaj ravna. Pesem za pesmijo, umišljene in obstoječe. Od nekod privlečeva leseno frulico, brez talenta in občutka loviva njeno piskanje. Sproščenost, lahkotnost. Toplina. V paketu je bilo tudi morje. Zopet en dan za opekline. Ne vem več, kdaj je to bilo. Spomnim se knjige, ki sem jo brala in pripovedi o društvu ljubiteljev Gospodarja prstanov. Kako zelo ga pogrešam. Stimuliral me je na način, na kakršnega me ne more nihče. Kot fant je iz mene izvlekel najslabše, kot prijatelj najboljše. Prijatelja bi nazaj.

John Leafcutter v najinem platenšpilerju in temen gozd. Na zadnjih sedežih jež Mirko, ki ga bova zdaj zdaj spustila na prostost. Nešteto cigaret, nešteto namišljenosti, nešteto modrosti. Začudenost nad tem in onim, obsodba tega in onega. Neverjetna povezanost, bereva si misli, si jemljeva besede z ust. Nikamor se nama ne mudi z življenjem, tukaj sva, da mu riševa okvirje in mu poiščeva smisel.

Vožnja po Istri. Oba spita, voluharja mala. En črn in skuštran, drugi si svetle lase s temnim narastkom vedno počeše na stran. V radiu Swayzak, na armaturi sem in tja udarec z dlanjo. Dajem si ritem, medtem ko vozim po prežgani pokrajini. Skakljam po sedežu. Onadva spita, zamujata sonce, sonce, sonce! Če bi lahko, bi se sklonila preko ročne zavore in ju oba objela. Rada ju imam.

Kam je šlo?

Danes objokujem in žalujem. Yo soy la llorona.